24. 6. je minilo pet let od moje zmage v severni steni Velikega Draškega vrha. Z Urbanom Golobom sva plezala smer Viktorijo. Že proti vrhu sem naprej plezal raztežaj, v poko v previsu zatlačil frenda in izginil iz Urbanovih oči. Baje sem mu kasneje rekel, da sem že v lažjem svetu in čez nekaj trenutkov polete! Poletel mimo Urbana, se malo odbijal od skal in obvisel z razbito čelado 40 metrov niže. Bojda je sledil plaz sočnih besed, ki je opisal moje občutke, težko si je predstavljati Urbanovo agonijo in po pribljižno dveh urah me je iz stene potegnil helikopter z dr. Gorjancem na vrvi in me odložil v jeseniški bolnišnici. Močnemu telesu in trdi glavi se imam zahvaliti, da sem jo odnesel brez posledic. V glavi pa mi je še dolgo igrala uspešnica Zmelkovih: Srečo je imel, da je padel na glavo, njemu ni blo nič malo je okrušu skalo.
Dolga rehabilitacija, zamujena odprava na Cho Oju in veliko razmišljanja so me zaznamovali. Novinar Slovenskih novic je v paniko spravil sorodnike in prijatelje, saj je napisal, da sem mrtev. Če kdaj naletim nanj bo zagotovo začuden.
Morda zaradi te izkušnje plezam še bolj z glavo, se ne sekiram za nepomembne vsakdanje malenkosti in težko razumem ljudi, ki se v življenju dolgočasijo. Vedno, ko pa hodim skozi Krmo in se ozrem na steno Velikega Draškega vrha se zavem, da se je tu odvila ena od mojih življenskih bitk, ki mi jo je bilo dano zmagati.