S smučmi proti Kredarici

Včeraj sem se odločil, da grem s turnimi smučmi na Kredarico. Ker po nekaj telefonskih klicih in novačenju na ferajnu nisem dobil sosmučarja sem se odločil, da grem sam. Samohodništvo ima zame poseben čar. V lastnem ritmu se vzpenjaš, slišiš samo škripanje snega in utrip lastnega srca nekje v grlu, misli pa odplavajo. Moraš biti kar prijatelj sam s seboj. Urediš lahko vtise, ki jih v današnjem norem vsakdanu komaj še registriramo. “Če si sam, si odprt navzven,” je napisal, žal pokojni slovenski alpinist, Vanja Furlan. Zato mi včasih prav paše kakšen samoten podvig, po drugi strani pa vedno, ko sem kje sam, razmišljam kako bi bilo šele fino, če bi bili ob meni ljudje s katerimi smo na isti valovni dolžini.

Na ferajnu se odločim kar za nočno varianto in ob enih ponoči se odpeljem proti Krmi. Cesta je dobro splužena in brez težav se pripeljem do Kovinarske koče. Ob treh zjutraj začnem s smučmi po gazi predhodnikov, ki pa jo je na mojo žalost pod V. Draškim vrhom konec. S smučmi gazim v 40-50 cm novega snega. Zaradi teme imam nekaj orientacijskih težav, a si pomagam z GPS-om. Držim se desno, saj je zaradi poraščenosti terena varneje zaradi plazov. Sonce me ujame že visoko pod Kredarico. Zadnjih 300 višinskih metrov se mi zdi prenevarnih, saj je pred mano strma flanka zasuta z novim snegom v katero pripeka sonce. Po šestih urah gaženja in premaganih 1300 višinskih metrih se ustavim. Sonce tako pripeka, da na 2200m sedim brez majice. S pobočji obsijanih s soncem se začnejo spontano prožiti plazovi. Bolje, da se odpravim. Pripnem smuči in odvriskam v dolino po terenih, ki jih ni na nobenem smučišču. Čisti užitek. Na soncu je sneg že ob 9h južen, v senci pa je še pršič preko katerega odplavam v dolino.

Turno smučanje je zame ena najlepših alpinističnih aktivnost.

Both comments and pings are currently closed.

Comments are closed.