Danes sva, kljub ne najbolj obetavni napovedi, z Alenom zarila v Storžič. Stena se je ves čas sramežljivo skrivala v megli, jugozahodnik je žgal, a se nisva dala preveč motiti. Na nahrbtnikih so naju jezdile tudi smuči, saj sva si sestop z vrha nameravala popestriti s smučarijo skozi Peto žrelo. Kramarca je postregla z dobrimi razmerami. Prvi skok je sicer dokaj kopen, nato pa je smer lepo zalita. Odjuga je še ni prizadela tako, da sva plezala večinoma po trdem snegu s štengami predhodnikov. Proti vrhu sva si plezanje začinila še z enim strmim cugom in v megli sva bila kmalu pri križu na vrhu. Alen je plezal kot stari maček, spoznal orodjarjenje po skali, sam pa sem utrjeval vodniško tehniko. Oba pa sva predvsem uživala in kljub megli vriskala na vrhu. Spust s smučmi po Petem žrelu je minil kot bi rekel keks. Slaba vidljivost, spremenljiv sneg in lepa naklonina so kljub vsemu zahtevale koncentrirano smučanje. V gozdu nad domom pod Storžičem pa je snega že tako malo, da sva smuči del poti raje nesla. Po cesti je šlo hitro z dvema prekinitvama, saj že primanjkuje snega. Ko sva bila pri avtu se je z neba pošteno vlilo, midva pa sva se samo režala.
Baterije so polne in začne se lahko nov delavni teden!